Zahec

…beden kot večina.

Tnx god.

Ne, nismo ga nikomur prodali niti ni ušel. Niso ga ukradli. Šel je skoraj prostovoljno. In se vrača. Doma smo vsi otopeli od nenehnega pritoževanje glede slabosti, ker so nam očitali, naj gremo v Pakistan ali še dlje, če nam kaj ne paše. Smo balkanci in nam pač nihče ne verjame. A tisti, ki so/bodo prišli od ondod, pa bi že morali kaj veljati. Vrača se tudi Ervinator, lahko da še kdo, a tega ne vemo. Še.

No, piše!

Nekaj dela že čaka:

- sitnariti o čistoči ulic
- sitnariti o pročeljih
- sitnariti o otroških igriščih
- sitnariti o prisotnosti vsaj enega policista v strogem centru
- še marsikaj.

Sploh ne kaže, da bi bila zadeva v predoru rešljiva pred volitvami. Čemu le, raje počakajmo, da zmagajo naši. Če ne bodo, bomo zmagovalce spremenili v naše.

Tako preprosto je vse skupaj. Res, ne hec. Pa nismo znani le po tem.  Znani smo tudi po tem, da namerno nategujemo partnerje zato, da jim pokažemo ob koncu nategovanja, kako smo velikodušni. So, pravzaprav, na srečo 3. oseba množine. Če bi imel karkoli s tem nekdo vezan name, kot izvajalca, bi se pogreznil v zemljo.

In še nekaj glede predora: baje bodo tega zaprli z rešetkami in naredili vporednega za četrtino cene. V tem bodo prisilno delali krivci za nastale stroške. Baje.

Tule je bilo svobode na pretek. Omet ni odpadal, denar pa zmerno.

V prihodnje si želim več dopusta in malo več klošarjenja po Evropi navzgor. Doma tudi slučajno ni vse slabo, le iskati je treba malo bolj. Pa še večina si ne lika bermud na črto in bele štumfe so izginile. Mogoče zato, ker se prehitro umažejo, če hodiš. Če se voziš, en dva tri prevoziš celo Slovenijo, kam dalj pa zadnje čase hodijo le sinčki edinčki in ekvivalent v drugem spolu. Da se laže zgražajo in nam to prodajajo na naslednji način: kmetavzi, kar ostanite doma, mi smo za vas raziskali svet, vi pa glejte na domovino - tako ali tako so zraven mene svetovljani, sicer pa drugod še večji kmetavzi. Ja, sej, zavzdihnemo. In gremo spat, kar je dolžnost slehernega slovenskega mezdnega delavca.

Kako pa kaj sicer, me pogosto vprašajo. Takole:

“Priča, kako daleč ste bili od kraja kaznivega dejanja?” vpraša sodnik.
“Natančno 18,73 m!”
“Kako pa veste tako natančno?” se začudi sodnik.
“Takoj, ko sem videl dejanje, sem pomislil na to, da me kakšen idiot lahko tudi kaj takega vpraša.”

Vsak čas bodo pri nas volitve in treba bo po principu zavednega volivca voliti. Zame bo odločitev zelo lahka. “Volim samo sebe, a ne jedino sebe.”

No, rad se že imam, saj se ubogam in to. Tudi glas bom še naprej obdržal. Ni ravno pevski, v stilu Psihomodo pop pevca, a je moj. Nanj sem se navadil in mi ustreza. Ženskam je všeč, kolikor jim pač želim poflirtati, večina pravi, da jih zafrkavam.

Bolj od volitev pa mi je všeč Kamniška Bistrica. Neprestano me vleče tja in, če bi kandidirala, bi jo takoj volil. Dal sem ji tudi glas, čeprav so me čudno gledali med vpitjem. In ni deževalo, kot danes, Kar nekaj blogerjev je pojamralo o divjanju v okolici Kamnika, celo na Veliki planini ni bilo mirno.

Voda je bila tako ledena, da je bolelo.

V koči spečejo odlične postrvi in niti ne drage. Tudi ostalo je kar zmerno cenjeno. Je pa vse zaparkirano in na srečo je ob robu ceste širše kot za en avto.Ob bazenu v Kamniku je bilo en kup mularije, sem prebral, da so sinhrono plavali. Glavno, da se dogaja. V Ljubljani si lahko ogledaš Mostec kjer, poleg čudnih psov, ki jih lastniki sploh ne obvladajo,  vsake toliko tuli kak cepec brez posluha.

Za tole spodaj - uganite, kje stoji:

Nikoli se sam sebi nisem zdel tako zanič, da ne bi mogel živeti tudi države. Vstajam 6:25 vsak dan, grem v službo, kjer delam do 16:00 ali 17:00, odvisno od zahteve. Hirearhija nad mano dobro zasluži, jaz premalo (če me že kdo vpraša, sploh v primerjavi z zahodom), a z delom nahranim dobršen del države. Tudi sodnike. Doslej sem prejel nekaj sodb, bil udeležen kot priča, tudi pri sodniku za prekrške sem bil kriv - plačal vse, kar so hoteli. Kot pričo so me celo uklenili in prisilno privedli, medtem ko obtoženega niso. Dobro, sem se pozabil opravičiti.

Kdo potrebuje sodnike-gledalce?

A, za vraga, kaj bi ti sodniki radi, če so vedno tako strašno zmotljivi. Saj se višja sodišča hvalijo s preveč dela. Celo ustavno.

Ta država bi vedno nekaj rada, pa ne ve, kje vzeti. Tam, kjer so lahko so že. Tam, kjer bi radi, ne morejo. Tam, kjer bi morali, se jim polpismeni tajkuni  režijo v fris. Za umret. Že 16 let ne znamo očistiti hleva, pa smo enega prav zaradi tega zapustili. Zagotovo je kriv Janša. Vprašajte Košaka.

A se potem čudimo, da pol blogov govori o politiki? Bemti, nekaj mesecev imam zalepljeno levo bočno zrcalo, ker ni nikjer dobiti samo stekla, po blogih pa berem o nekih Barabah, Plehkih in Gradbenih Delavcih.  Vsi skupaj ne spacajo ene vredne zgodbe za Jano, jaz pa naj to še plačam? Ne, hvala.

In zamenjati moram hladilnik. Pravzaprav bom strošek obesil lastniku stanovanja, ker v pogodbi piše, da je stanovanje opremljeno. Naj piskne, sem prebral več zakonov, kot povprečni sodnik. To izjavljam, ker sem bolj uspešen od njih. Namreč.

Včeraj je mene in prijatelja slovenski Dunajčan povabil na kosilo, pa smo jo mahnili po stari cesti do gostilne Gorjanc na Brezovici. Po stari zato, ker vinjet ni bilo v ožji in širši okolici. Zmanjkalo. In videl sem dve famozni vozili s črto.

Pr’ Gorjanc pa, najbrž standardno, odlična hrana. Gobova juha z zares dovolj gobami, goveji jezik s hrenom, ledena kava. Drugi govejo juho, ki je dišala do mene, tretji zelenjavno, ki si ji začuda lahko določil vse elemente, ne kakšna kaša za dojenčke. Tudi druga dva sta bila zadovoljna s svojim obrokom in obvezno cockto za vse.

Domači trije so preplavali Ilirijo, ki se kiti z muzejskim bazenom, a zato nič manj užitnim, še posebej, ker je poceni.

Zvečer smo bili povabljeni na piknik ob novi hiši, ki sta jo prijatelj in partnerka sčarala v pol leta na podedovani podrtiji. Ker sem jim pomagal pretolči se skozi neumnosti obrtnikov in marsikaj ročno obdelal in potežačil (beri: znosil), smo malo pomrcvarili psa, pojedli nekaj zelenjave in najboljše sadeže narave - mesne izdelke.

Pozno zvečer, že skoraj ponoči, je bilo še vedno vroče, a stanovanje je na severno stran, tako da ne stanujemo več v taki peči kot lani. Ventilatorji zadostujejo, komarjev ni, muh pa le toliko, da vemo, ali je zrak še primeren za bivanje človeške vrste. Sicer se kdaj živalsko zaderem, a to le izjemoma. Potem je takoj blažen mir.

Skratka, stanje v Sloveniji: IZREDNO dobro. Lahko, da bo še bolje. Ko bomo mi…

Slišal sem, ne vem pa zagotovo, da pametni, močni in lepi nočemo delati za reveže. Pfuj, reveži, ko je pa kruh ja v kontejnerjih (vsebovalnikih). Tudi mi ga imamo v vsebovalniku in ga jemo, danes npr. sem jedel 4 dni star kruh. Toliko o revežih.
Da bodo odgovornost za vladanje selili nekam v Bruselj, ki je še dalj kot Beograd, so se mi odločili drugi. Prepričan sem in si verjamem, da vladati sploh ne želim, še najmanj ljudem, ki ne znajo delati otrok. A kot vem, to niti ni težko, me je pa Simona prepričala, da je reprodukcija zamrla zaradi dote, ki smo jo predali.

Otroci hočejo več kot jesti, mi pa nimamo časa za take primitivne bedarije, kot je odgovarjanje na preprosta vprašanje o mestu in svetu. Mi filozofiramo eden drugemu na internetu in si solimo pamet. Teme: seks (znamo vse položaje na pamet, z obema rokama), delo (delamo k’ norci, ej, samo ne vem kdaj), dopust (gozdiček v *** jim njihovi, smo pač svetovljani), sociala (vemo za vsak nepokošen travnik) in mislim, ej, preberemo knjigo za uporabo otrok in smo geniji za vsak časopis.

Ob tej priliki vam, dragi svetovljani, čestitam. Saj smo se za to borili, mar ne? Pravzaprav smo se za štamprle, a o tem zgodba molči. Še dobro, da vsak, ki napiše nekaj filozofskega na blog takoj po prebrani knjigi, ni ploden. Saj bi se degenerirali. Problem majhnega plemena pač.

Z lahkoto lahko trdim, da slovenske počitnice trajajo od 15. junija do 15. septembra. Med tem časom je vsako resno opravilo bedarija prve vrste. Prav zato je treba regres izplačati že prej, saj ne vem, iz česa bi ga kasneje. Pa ne, da se ljudem ne da delati zaradi vročine, samo brezveze je. Ane?

Že dva meseca poskušam nekaj narediti, pa zavraga vedno manjka nekdo, ki je tako pomemben za izvedbo, kot povodec za deževnika. Ampak brez njega se svet lahko podre. Pa nič. Saj pride tudi moj dopust in pogine naj pes. Potem pa v jok in na drevo. Tisti del moje odgovornosti tako ali tako ne obstaja več, ker tovrstna storitev baje niti ni potrebna. Če bi bil žleht… Pa nisem. In ne bom. Ker vem, kdo plača.

Stavim, da vsakogar kdaj prime, da bi komu želel, naj najprej ustreli sebe.

Glede dopusta lahko povem, čeprav obstaja bojazen, da ne bo zaleglo ali pa kvečjemu v napačnem kontekstu: za dopust niso edini kraji na svetu v Dalmaciji. Tudi to je ena od bedastih propagand, da bodo vsi otroci kar umrli, če ne bodo riti namočili v morje. (Mogoče sem pa zato tako tečen, ker sem bil prvič na morju star 10 let, drugič pri 16-ih in potem pri 23-ih.) Poleti sem se ponavadi boril za delo ali pa z delom, da sem se lahko nato svobodno namakal v Pesnici in vlačil ven ribe. Tako ali tako smo vsa leta do pubertete zidali in si pestrost prehrane in privoščili šele pri stari mami. No, tudi tam je glede le-te včasih zaškripalo, je bil pa nov traktor ali nov hlev.

Tudi tistih 12 krav, množica bikov, prašičev, kur in zajcev, me je privlačila, ker je bilo povsem drugače kot se dušiti v zasavskem smogu. Košnja in nakladanje mrve me nikakor niso odbijali. Tam ni bilo ne TVja ne interneta, le knjige in delo. Množica vaških otrok in tistih mestnih, ki so prišli na počitnice,  so polnili dan do sleherne sekunde, čeprav je bilo treba kar naprej pripravljati hrano in z njo futrati živali.

Potem pa smo ob osvoboditvi ozemlja in duha začeli polniti plaže z brezdeljem. A moje mencanje in neprenehno gibanje, je začelo kmalu vsem iti na jetra. Na plaži se je pa ja treba sončiti. No, mulca se tudi kmalu nista več hotela, pa je bil dolgčas pregnan. Nabitost z D vitaminom in številne opekline skozi faktor 40 si lahko videl na sleherni riti. Ampak morje je pa ja taka svoboda.

Ni nostalgija. A to, da se številni otroci poleti nimajo kam dati kot z vžigalnikom med smetnjake, je pa ostudno. Saj programi za preganjanje dolgčasa obstajajo, a poiščejo jih le redki.

Zanima me, kako zdaj dati otrokom nekaj svobodnega, neobremenjenega, polnega, brez nenehnega informatiziranja vsake malenkosti v življenju. O vsaki smetki pa res ni treba imeti mnenja. Še bolj trapasto se mi pa zdi mulca vleči npr. v Paris, če ne ve, kaj bi tam lahko videl. Če nima odnosa do umetnosti, je tak obisk popolnoma brezvezen in namenjen le jesenskemu hvaljenju.

Premalo domišljije. Dovolimo si, da nam jo čarajo drugi, beremo njihovo nakladanje in si domišljamo, da smo tudi sami nekje bili.

Če ne gre drugače: http://www.zavod-zlro.si/

Preteklo soboto smo si pasivno in aktivno raztegovali krake in glasilke na OTROŠKIH BARJANSKIH ŽABARIJAH.

Nekaj cekinov so želeli nabrati za pasje zavetišče v Horjulu. V ta namen Je Family Frost podaril napihljive žogice, ki smo jih plačali kakor kdo. V pomoč udeležbi so zapeli nagrajeni otroci (beri: dekleta), ki so bili nekako najboljši na prireditvi pevcev in pevk osnovnih in srednjih šol v Pionirskem domu (škoda, da se nisem naslikal tam in naredil nekaj fotografij, ker jih nihče??? drug ni). Podomačili so zadevo v Larine zvezdice (Laura Stern, po tej pravljici sta me nemščine učila dva drobižka).

Kuža pazi, da boš še z repkom migal.

Kranjska čbelca, pridna slovenka, pravzaprav ena od.

Stavim, da je ljubezen res slepa.
Tudi za Kraljično na zrnu graha gledališča ŠKUC.

A res obstaja drevesno kolesarjenje?

Joj, tudi jaz bi rad bil blizu kužka.

Teta je rekla, da je dežnik lahko balon. Res.

Najprej Kraljična na zrnu graha dveh zanimivih Škucovcev.

.

.

Vse je povezovala, vkup držala in sploh Andreja Zupančič.
Poje, pleše, se veseli, veselega dneva ne izpusti. To pa zares, dodala je vrednost prireditvi.